Literarna dela

OSNOVA ŠOLA - PRVA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada

VERONIKA AVBAR
3. razred, OŠ Grm Novo mesto

Naslov dela: Pomagam babici in dedku
Mentorica: Irena Strasbergar
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.

POMAGAM BABICI IN DEDKU

Jaz pomagam, se igram,

z mojo babico vsak dan.

Komolec ima poškodovan,

zato povijam ga vsak dan.

Kadar zgrabi jo vročina,

ji prinesem čaj in C-vitamina.

V kuhinji sem prava pomočnica,

skuhati znam čaj, jajčka in

kavico za mojo zlato babico.

Dedek moj je invalid,

zato pomagam mu vsak hip.

Rada mu pomagam obuti nogavice,

prinesti palico in rokavice.

Skupaj greva na sprehod,

levo, desno, naokrog,

da razgibava svoj trup.

Možganska kap je huda stvar,

ni važno koliko si star.

OSNOVA ŠOLA - PRVA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada

EMMA ROTER
3. razred, OŠ Petrovče

Naslov dela: Danes - jutri
Mentorica: Nataša Grobelnik
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS

DANES - JUTRI

Danes nisem bogata in nisem revna!

Danes normalno jem.

Danes skrbijo zame starši.

                Dobim skoraj vse,

kar si želim. Ne pa vse!

Lahko sem srečna, kar imam.

Danes jaz pomagam drugim.

Jutri sem lahko revna!

Jutri sem lahko lačna in žejna.

 Jutri lahko izgubim vse, kar imam.

Upam, da bodo Jutri zame skrbeli drugi!

OSNOVA ŠOLA - PRVA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Tretja nagrada

MIHA ČAKŠ
2. razred, OŠ Vojnik

Naslov dela:  Hitimo na pomoč
Mentorica: Milanka Kralj
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS

HITIMO NA POMOČ

OB ZADNJIH POPLAVAH SMO V PROSTOVOLJNEM GASILSKEM DRUŠTVU POMAGALI LJUDEM, KI ŽIVIJO OB VODI.

S ČOLNI SMO VOZILI HRANO IN OBLAČILA.

HELIKOPTER NAM JE SPOROČAL, KJER ŠE POTREBUJEJO POMOČ.

OSNOVA ŠOLA - DRUGA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada

ON ŠUŠULIĆ
4. razred, OŠ Zadobrova

Naslov dela: Prostovoljstvo in linux
Mentorica: Silva Tavčar
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.

PROSTOVOLJSTVO IN LINUX

Prostovoljstvo pomeni, da nekomu pomagamo brez plačila. Imamo različne primere prostovoljstva. Na primer: krvodajalci, pomoč starejšim, čistilne akcije itd.

Prostovoljstvo pa obstaja tudi v računalništvu. Kot vsi vemo, računalnik ne deluje brez programov. Čeprav nas večina pozna samo program Windows, pa obstajajo tudi drugi programi. Pravimo jim prosti programi in že po imenu spominjajo na prostovoljstvo. Da bi razumeli, za kaj gre, moramo pokukati v preteklost.

Prvi računalniki so bili zelo veliki in preprosti, pa tudi zelo dragi. Lahko si so jih privoščile samo največje univerze. Ker programov še ni bilo veliko, so si jih programerji na univerzah pisali sami. Med seboj so si jih prosto izmenjevali in nasploh sodelovali. Vse to so počeli prostovoljno. Danes takim programom pravimo prosti programi.

Sčasoma so se računalniki pomanjšali in pocenili. Pojavila so se prva podjetja, ki so pisala programe za denar. Prepovedala so, da bi si jih kdor koli izmenjaval in posojal njihove programe. Hotela so, da bi ljudje ostali nevedni in samo kupovali njihove programe, ona pa bi obogatela. Najbolj je obogatelo podjetje Microsoft s svojim programom Windows. Z zvijačami so dosegli, da smo uporabniki računalnikov ostali nevedni. In res zdaj skoraj vsi poznamo samo Windows. Večina ljudi še nikoli ni slišala za proste programe. Večina ne ve, da so prosti programi prav tako dobri, pa tudi cenejši in bolj pošteni. Microsoft je moral zaradi svojih nepoštenih dejanj že večkrat plačati kazen.

Nad vsem tem so bili razočarani programerji na univerzah, ki so bili vajeni sami pisati svoje programe in si pri tem prijateljsko pomagati. Pod vodstvom Richarda Stallmana so se odločili, da bodo napisali vse programe, ki jih računalnik potrebuje za delovanje. Nato jih bodo podarili celemu svetu. Svojemu načrtu so dali ime GNU.

Po nekaj letih jim je manjkal samo še osnovni del, ki bi združil te programe v celoto. Ta del, ki mu pravimo jedro, je leta 1991 napisal Linus Torvalds in ga poimenoval Linux. Oboje skupaj se zato imenuje GNU/Linux.

Po čem se GNU/Linux razlikuje od neprostih programov, kot je npr. Windows?

Je darilo programerjev prostovoljcev vsem ljudem. Smemo ga darovati naprej. Če ga daš naprej, nisi pirat. Tako GNU/Linux spodbuja poštenje. Odlično deluje tudi na starejših in rabljenih računalnikih. Ne sili nas, da bi svoj stari računalnik metali stran. To je okolju prijazno. Ker je zastonj in ne potrebuje najnovejših računalnikov, si ga lahko privoščijo tudi revni ljudje. Uporablja ga lahko vsak, kdor le ima računalnik. Uporabniki Linuxa si pri računalniških težavah pomagajo med seboj preko interneta. Tako GNU/Linux povezuje ljudi. Spodbuja jih, da pomagajo drug drugemu. Spodbuja dobroto in prostovoljstvo.

GNU/Linux ima veliko prednosti. Tako skoraj ne pozna virusov. Je zastonj. Ima malo hroščev (programskih napak). Deluje lahko nepretrgoma tedne in mesece, ne da bi bilo treba računalnik ponovno zagnati. Programov in igric nam ni treba iskati po spletu ali po trgovinah, ampak jih namestimo z enim klikom.

Zaradi vseh teh prednosti so GNU/Linux začeli uporabljati tudi: češka pošta, francoski parlament in policija. Kitajska je ustvarila svoj Linux, tudi Rusija razvija svojega, uporabljajo ga Peugeot, Toyota, Fiat, Google, Wikipedija, Panasonic, HP in druga podjetja, z Linuxom so si pomagali pri snemanju Gospodarja prstanov in Avatarja. Vse več ga uvajajo tudi v šole, tako na primer v Braziliji, Španiji, Indiji, Švici, Rusiji, Gruziji, Avstriji, Nemčiji in Makedoniji.

OSNOVA ŠOLA - DRUGA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada

KLEMEN JERNEJC
5. razred, OŠ Gomilsko

Naslov dela: Rad pomagam
Mentorica: Irena Sorčan
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS

OSNOVA ŠOLA - DRUGA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Tretja nagrada

SAŠA GAJŠEK
6. razred, OŠ Majšperk

Naslov dela: Prostovoljci smo ponosni ljudje
Mentorica: Marija Pernek
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS.

Prostovoljca potrebujemo, ki spis napisal bo.

Rdeči nosek bom kupila, da nekoga v stiski bom razveselila.

O, ljudje, nekaj tam gori, poglejte, pomagajte!

Stotine ljudi odločilo se je, da po smrti organe daruje.

Tovariš nas bo vprašal, zakaj bi s tem odlašal, jaz javil se bom.

O, novo prostovoljno gasilsko društvo, gotovo zabavno bo.

Vse nekdo izgubil je, prispevke potrebuje.

Odločila sem se in bom pomagala, za revne ljudi čim več denarja bom zbrala.

Ljudje spoznavamo česa resnično zmožni smo.

Jutri na Ptuj odidem, da kri jim podarim.

Sošolec je zbolel, moje razlage snovi zagotovo bo vesel.

Trgovino je obiskala, polno vrečko nakupila, ji boš pomagala?

Vreme podivjalo je, streho sesulo, ljudje pomagaje!

O, hvala vam za vse!

OSNOVA ŠOLA - TRETJA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada

MAŠA MLINARIČ
9. razred, OŠ Narodnega heroja Rajka Hrastnik

Naslov dela: Svetilniki v temi
Mentorica: Vesna Žnidar Kadunc
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.

SVETILNIKI V TEMI

Po neskončni črnini se razliva utrip svetlobe – plamen življenja, ki le še tli v ranjenem srcu osebe. Nemočno drsi po gladini sedanjosti in gleda, kako Svet v svojih rokah uničuje še eno nedolžno dušo. Zaradi bolezni, nerazumljenosti, denarne stiske, čustvene prizadetosti ali iz drugačnih razlogov jo tok odnaša iz smeri. Upanje počasi odteka, ostaja le še grenak priokus ponesrečenega poskusa življenja. Živeti … živeti ne pomeni le videti, slišati, vonjati, okušati, čutiti, življenje je mnogo več kot matematični problem. Valovi groze in obupa pa še vedno zalivajo telo in ga vlečejo navzdol, v temne globine. Mnogi končajo na dnu, so pa tudi tisti, ki ugledajo luč in občutijo toplino skupine ljudi, ki kakor svetilniki v razburkanem življenju pazijo na sreče opeharjene duše.

Katera sila je torej tista, ki te v morju problemov ohranja nad gladino? Fiziki bi rekli, da je to sila vzgona, prostovoljci pa jo imenujejo sila ljubezni oziroma moč vesti. Kakor vse na svetu je tudi vest lahko izražena močno ali pa je le oris nečesa neprepoznavnega. Pri nekaterih je kakor stikalo, ki ga sprožijo vse krivice, vse nepravične razlike med ljudmi. Srečni smo lahko, da so med nami tudi taki ki svojega delovanja ne omejujejo le nase, pač pa svoje ambicije usmerijo v prostovoljstvo. Ta beseda pomeni, da se, čeprav te k temu nič ne zavezuje, svobodno odločiš, da boš za ljudi, ki potrebujejo pomoč (npr. starejši), ali za okolje naredil nekaj dobrega in koristnega, ne da bi pri tem zahteval plačilo. Prostovoljec je lahko vsak, ki ima zbistreno glavo in odprto srce ter želi pomagati in postati pomemben del v procesu spreminjanja sveta na bolje.

SEBIČNEŽ: Ampak zakaj? Zakaj bi se obremenjevali in še sebe potegnili v ta vrtinec, ko pa lahko mirno živimo svoje že tako prenapolnjeno življenje?

PROSTOVOLJEC: Zato, ker svet tone v pogubo, težo gospodarskih, političnih in ostalih problemov pa navadno občutijo nedolžni. Kajti v nas je toliko več od sovraštva, ki dnevno veje iz nas, več od laži, ki se nam rišejo na obrazu, več od neprijaznosti, ki nam kazi videz, več od zahrbtnosti, ki ljudem spodkopava zaupanje v nas. Vzemimo to kot priložnost, da se iz številke spremenimo v osebo z dušo. Naučimo se pogledati preko maske, v srca ljudi in v središče problema.

Medtem ko se v štiriindvajsetih urah izmenjata dan in no, lahko v življenju noč in tema, ki ju le-to prinaša s seboj, trajata mnogo dlje. Ljudje smo veliki svetlobni onesnaževalci, a električne luči ne bodo pomagale odgnati svetlobe in mraka. Govorim o občutku, ko se ti zdi, da je cel svet gluh in slep za tvoje težave, ljudje pa, tudi če imajo odprte oči, gledajo le naravnost, namesto da bi se ozrli na levo in desno, predvsem pa na razdejanje in pustinjo, ki jo puščajo za seboj. Upanje je najsvetlejša zvezda na obzorju. Deliti upanje pa pomeni usmeriti ljudi, ki hodijo po robu med smrtjo in življenjem nazaj do slednjega.

Meje naše ustvarjalnosti so tam, kjer jih postavimo sami, zato obstaja ogromno načinov, kako pomagati ljudem v stiski. Verjetno je najbolj razširjena oblika ta, da nekaj daruješ. Na naši šoli občasno potekajo razne akcije, pri katerih se zbirajo igrače, knjige in šolske potrebščine za ljudi, ki nimajo sredstev, da bi jih kupili. Najpomembnejše na svetu je zdravje, ki ga ni mogoče pridobiti niti z denarjem, vendar v sodobnem času denarna sredstva pomenijo razliko med življenjem in nenehno nevarnostjo, nebogljenostjo. Seveda pa je beseda prostovoljstvo mnogo večji pojem, ki ima globlji in širši pomen. Iz vsakdanjega življenja poznamo prostovoljna gasilska društva, dobrodelne koncerte, dobrodelne prireditve, sejme … Vendar sploh ni nujno, da pomagamo samo ljudem. Človek je že od prazgodovine naprej močno povezan z naravo, ki nam je ponudila toliko stvari; morda je čas, da ji usluge začnemo vračati! Kadar mi ritem življenja dopušča, da se izmaknem utesnjenemu prostoru med štirimi stenami, se zatečem v naravo. Zvoki me vsakič znova navdihnejo, tako da bi najraje sedla za klavir ter skladala. Okolje je tako slikovito, da bi najraje vzela čopič ter slikala. Prav zato mislim, da je bila prostovoljna akcija Očistimo Slovenijo, ki je potekala lansko leto, prva stopnica, ki vodi do lepšega in kakovostnejšega bivanja na našem planetu. Včasih so ljudi ločevala morja, gore … Danes se zdi, da nas omejujejo državne meje, vera, barva kože, nedopuščanje drugačnosti. Tehnologija je omogočila potovanja kljub goram in morjem, za ostalo morajo poskrbeti naša srca in um.

Mogoče se vse sliši zlagano – lahko je govoriti o gori, če na njej še nisi stal – vendar se, ko gre za dobrodelnost, naše srce ne sliši samo zaradi srčnega utripa, pač pa tudi zaradi nežne melodije, ki se razvije, ko odgrneš zaveso ter pokukaš skozi snažna okna v zanemarjeno notranjost in tako za nekoga postaneš rešilna bilka. Sploh pa si pot do vrha, pot do sreče utiramo po prisojni poti, sveti nam sonce poštenosti in dobrote. To je eden izmed tistih trenutkov, ko se spremeniš v pisca svetle zgodbe človeštva, ki se vije med sivimi štrenami negativnih strani.

In ne, naj odgovorim zmajujočim glavam in začudenim pogledom, naj vam potrdim, da nisem le teoretičarka in bleferka, saj sem trenutno tudi sama močno povezana s temo tega besedila. Sodelujem pri dobrodelnem koncertu, ki bo v našem kraju organiziran kot pomoč pri zbiranju sredstev (oziroma zamaškov) za operacijo neke deklice. V zadnjem mesecu so moje ustnice ukrivljene nenavadno navzgor, in ker sem se že tako navadila na ta občutek, novega žara v sebi nočem pustiti ugasniti. Pa tudi, če bi se slučajno zgodilo, da bi plamen dogorel, usahnil. Že odkar pomnim, se učim, da je življenje kakor paleta barv in da svet ni samo svetel, niti ni le črn. V kraju, kjer skupaj z družino stanujem, je sosed od nekdaj pomagal sosedu. Tudi jeseni, ko nas je narava obsipala z dežjem in je v bližini izzvala manjši plaz, sem začutila neviden mehurček zagretosti in prijaznosti, ki nas obdaja. Vsi smo poskušali pomagati. Tako v medsebojne vezi, ki nas povezujejo, še zaupam. Zaupanje v ljudi, da mi bodo, če se kdaj znajdem na drugi strani pomena besede prostovoljstvo, pripravljeni pomagati. Vsak kdaj potrebuje pomoč ali pa vsaj majhen nasmeh in drobec spodbude, da bo v prihodnosti tudi on zmožen deliti nasmehe.

Zato sta žalost in strah, občutek manjvrednosti ali drugačne skrbi v trenutkih, ko zgrešiš oprimek in varovalna vrv ohlapno visi s pasu ter skupaj s teboj pada v globino, nepotrebna, vsaj dolet še obstajajo ljudje, ki z upanjem krpajo ureznine in z občutkom varnosti celijo rane. Nek plezalec je napisal: »Padanje ni še nikoli nikogar ubilo, nenaden sunek ob pristanku pa je.« Menim, da je zato najprej pomembno priznanje napake ali stanja, v katerem si ujet, takoj za tem pa najdba opore, s pomočjo katere se lahko dvigneš nazaj nad oblake. Na zemlji se nevoščljivost, nesramnost in nesreča širijo kakor hudo nalezljiva bolezen, vendar so prostovoljci hitro delujoče zdravilo, ki stegujejo prste tudi v najbolj skrite kotičke in tako objemajo svet. Kajti ne glede na to, kaj delamo, smo še kar ljudje, ljudje, ki so se razvili iz skupnih prednikov, ljudje z željo, da bi preživeli, da bi se ohranili. Če je v nas ostal vsaj še kanček poguma, ki nam je v prazgodovini pomagal v bojih z živalmi, vsaj še kanček občutka za to, kaj je dobro in kaj ne, potem lahko prestavljamo meje mogočega, postavljamo meje neizogibnemu ter spreminjamo tisto, česar se ne da spremeniti.

Medtem ko sebičnež odkimava z glavo in pesimist še vedno mrko zre v svet, se po telesu optimista ponovno pretaka upanje, na obrazu pa se izrisuje nasmeh. Čeprav sploh ni zares pomembno, o čem premišljujejo oni. Važneje je, kakšen tok misli se je oblikoval v vaših glavah, saj vprašanje ostaja. – Boste poskušali pomagati ljudem v stiski in ustaviti reko neenakosti ali boste dopustili, da vas odnese s seboj?

OSNOVA ŠOLA - TRETJA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada

JAN PILTAVER

9. razred, OŠ Adama Bohoriča Brestanica

Naslov dela: V nesreči nisi sam!
Mentorica: Vera Kustec
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS

V NESREČI NISI SAM!

Ljudje smo gosti narave in če smo gostje, je prav, da se ravnaš po pravilih gostitelja. A kaj, ko smo ljudje svojeglava bitja. Želimo veliko stvari. Želje po vseh materialnih dobrinah so pripeljale, da se razvijajo tovarne, avtomobili … In ravno te zadeve uničujejo naravo, gostitelja. Človek uničuje naravo. Seveda se gostitelj brani z vsemi svojimi silami. Tako je danes v svetu čedalje več naravnih katastrof. Nikoli prej nismo slišali za cunamije, ki tako rekoč zbrišejo cela naselja, toliko potresov, poplav … Ledeniki izginjajo, saj se zaradi toplote topijo gore ledu. Zaradi tega posledično narašča voda. Nastajajo hudourniki, poplave, ki poplavljajo vse mogoče.

Ni dolgo od tega, ko smo v Sloveniji tako katastrofo občutili. Septembrske poplave so zajele skoraj vso Slovenijo, kar pa se v zgodovini še nikoli ni zgodilo na tako grozen način. V teh poplavah je reka Krka poplavila tudi babičino hišo. Vsi smo bili nemočni proti vodi, ki je rasla in rasla. Sosedove hiše so bile poplavljene, živino so morali odpeljati … Babici pa je poplavilo celo stanovanje. Vsi smo bili v šoku. Babica je jokala in jokala. Vedela je, da je ostala brez doma. Uničilo ji je vse. Vse, kar si je v celem življenju priskrbela, je bilo uničeno v polovici dneva. Prišla je noč. Z babico sva se odpeljala s čolnom, saj v hiši nisva mogla več ostati. A mami in ati sta čuvala hišo celo noč. Noč sta prebedela na stopnicah, pri odprtih vratih. Voda je čez noč izginila. Prišel je dan, ko je bilo potrebno odstraniti vse uničeno. Babi, jaz, Tina. deda smo prišli v Krško vas. Ugotovili smo, da ni ostalo nič. Vsi smo bili zelo žalostni. A kaj, ko nam žalost ni pomagala. Potrebno je bilo pljuniti v roke in začeti odstranjevati posledice poplav. A pri vsem tem nismo bili sami. Ljudje so prihajali na pomoč, prišla je na pomoč vojska, policija, gasilci … Gasilci so črpali vodo iz kletnih prostorov. Dobrodelne organizacije so nam pričele razdeljevati hrano. Policija nam je pomagala pri pospravljanju pohištva iz hiše, celo vojaki so prišli in vozili uničene stvari stran. Vsi so se trudili po najboljših močeh. Ko smo nekako izpraznili hišo, smo pričeli s pomivanjem, saj je bila v hiši voda, ki pa je bila umazana. »A kaj zdaj?« se je porodilo vprašanje. »Kje bom stanovala?« se je spraševala babica. Tako žalostne je že dolgo nisem videl. Tolažil sem jo: »Nisi sama, pomagali ti bomo, da si boš uredila novi dom.« In res. Najprej je bilo potrebno izvleči vodo iz sten. Najeli smo sušilne stroje, ki so kar tri tedne sušili stene. Kar 1000 litrov vode je bilo v njih. Babica se je vsak dan vračala v svoj uničen dom, kjer je zračila prostore, urejala okolico, saj je voda uničila vse pridelke na vrtu, jabolka … Ko so bile stene suhe, so morali priti ponovno delavci, da so urejali stene, tla … Kupiti je morala novo pohištvo. Po celih dveh mesecih življenja drugod se je končno vrnila v svoj prenovljeni dom. Vesela je bila, a hkrati utrujena od vsega. Brez pomoči drugih ji to ne bi uspelo. Vesela je bila, da obstajajo ljudje, ki priskočijo na pomoč človeku, ko se znajde v stiski.

Hvala vsem, ki ste ji pomagali, da se je lahko vrnila v svoj dom!

Mati narava se je grdo poigrala z nami. A kaj, ko pravijo, da se take katastrofe lahko še nadaljujejo. A vendar, življenje teče dalje. Ljudje smo se začeli zavedati, da se ne izplača jeziti na mater naravo in da bo potrebno storiti še veliko, veliko, da bi postal naš svet čistejši, manj onesnažen … Le tako se bomo izognili raznim katastrofam.

Mnogokrat ne vidimo drug drugega. Živimo skupaj, pa vendar daleč, drug mimo drugega.

Združujeta nas sreča in nesreča. V nesreči spoznaš prijatelja, soseda, človeka s srcem. In vesel sem, da mi je bilo dano to spoznati.  

OSNOVA ŠOLA - TRETJA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Tretja nagrada

ROK RESINOVIČ
9. razred, OŠ Notranjski odred Cerknica, Podružnica 11. maj, Grahovo

Naslov dela: Prostovoljnost
Mentor: Jernej Dolničar
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS.

SREDNJA ŠOLA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada

AMADEA KOVIČ
2. letnik, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana

Naslov dela: Oljka
Mentor: Anka Dušej Blatnik
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Udeležba na strokovni ekskurziji v Bruselj, Luxemburg in Strasbourg

OLJKA

Njene oči so strmele v daljavo. Črta obzorja se je izgubljala v veličastni eksploziji rožnate in vijolične barve. Vsak večer je prišla sedet na ta kamniti zid, tja, v ta mali izgubljeni raj, poleg stare oljke, ki je bila nekakšna trdna skala, njena zaupnica, njen steber, na katerega se je lahko vedno naslonila. Že kot majhna punčka je prihajala sedet pod to oljko, ki jo je navdajala s čudnim občutkom varnosti. Takrat je tam sedela risala ali nabirala rože, katerim ni vedela imena, ali pa je samo zaprla oči in uživala v toplih sončnih žarkih in lepem občutku, ki jo je vedno napolnil na tem mestu.

Ko je bila starejša, sem ni več prihajala risat. Sem je prihajala razmišljat. O sebi. O svojem življenju. O svoji družini. To je bil edini kraj na svetu, kjer je bila povsem sama, kjer je lahko uživala v tišini in se poglobila sama vase.

Ni bila princeska, ki bi ji bilo vse položeno že v zibelko. Njen svet je bil lep, a včasih ne ravno lahek. Odraščanje v družini s petimi otroki jo je naučilo ponižnosti, občutka, da nič na svetu ni samo njeno, da mora vse deliti s svojimi tremi sestrami in bratom: krtače, karte, škornje, kolo, celo pinceto za puljenje obrvi. Hiša je bila živa podoba kaosa, čevlji so ležali razmetani po veži, odtok v kopalnici je bil zmerom poln las, po hiši pa so odmevali  glasni ritmi popa in rapa, odvisno pač, kdo je prvi prišel do radia. Miru ni bilo nikoli, a kljub temu da je bilo Evi včasih težko, svoje družine ne bi zamenjala za nobeno na svetu.

Nekega jutra je budilka kot običajno zazvonila ob sedmih. Eva je zagodrnjala, stegnila zagorelo roko in treščila po peklenskem stroju. Čudno, da me lahko takšna mala stvarca tako spravi ob živce, je zaspano pomislila Eva, ko se je prevalila v postelji. Samo še pet minut. Samo še pet …

Ko je petnajst minut prepozno kot bomba razmršenih las in strganega jeansa planila v razred, jo je profesorica karajoče pogledala.

»Zaspala sem,« je opravičujoče skomignila Eva in se sesedla na stol poleg svojega najboljšega prijatelja Benjamina. Skupaj sta bila zares nenavadna na pogled. Eva v predolgi sestrini srajci, Benjaminu pa se je čez črno majico razgrinjal napis, ki je pel slavo Guns'n'Roses. Na prvi pogled sta bila različna kot noč in dan. Zaradi sto dvainosemdesetih centimetrov, kolikor je merila Benjaminova pojava, dobro izoblikovanih mišic in na splošno nekoliko nevarnega videza, se je Benjaminu večina ljudi raje izogibala. Medtem pa je bila Eva drobno, ljubko bitje dolgih črnih las, ki se je oblačila v retro slogu. Bila sta čudna mešanica, ki se je verjetno dobro razumela ravno zaradi svoje različnosti.

»Spet zamujaš,« se je nasmehnil Benjamin, ko se je profesorica obrnila nazaj k tabli. »Zadnje čase postajaš preveč podobna meni.«

»Ti si pa prava občutljiva dušica,« mu je hitro vrnila Eva. »Slišim, da že dva tedna odnašaš smeti v domu za ostarele.«

»Kdo ti je to rekel?« se je Benjamin namrščil. Kdo, ki ga ne bi poznal, bi ob tem pogledu hitro začel iskati zaklonišče. Eva pa se je le namrdnila.

»Tvoja mama,« je skomignila. Benjamin je pihnil skozi nos in se spet obrnil naprej.

»Sploh ne odnašam smeti,« je izjavil slabe volje. »Pomagam pač.«

»Zaradi mene,« se je namuznila Eva. »Nikakor ne moreš skriti, da se pod temi cunjami skriva nežen srček.«

Benjamin je zavil z očmi v strop kot nekdo, ki neznosno trpi. Eva si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila.

Med poukom zadeve nista več načenjala. Benjamin je problem znova odprl v njeni sobi. Predvsem zato, da bi jo pripravil do tega, da bi utišala glasbo, ki je odmevala iz zvočnikov in ga delala živčnega. Preveč mirno je bilo vse, nihče se ni drl in nasploh se mu je take vrste glasba zdela odločno pretiha.

»Pa pojdi kdaj pogledat tja,« je rekel in počohal njeno želvo pa nagubani glavici. Želva ga je pametno pogledala.

»Kam?« je vprašala Eva zmedeno. S prekrižanimi nogami je sedela na preprogi in si lakirala nohte. Benjamin je želvi ponudil košček solate. Malce ga je odgriznila, potem pa mirno šla naprej po svoji poti.

»V dom za ostarele,« je rekel.

Eva si je pazljivo nalakirala še zadnji noht. Previdno se je naslonila na posteljo in pazila, da pri tem ni razmazala laka.

»Ben, kaj naj jaz tam? Pojma nimam, kaj naj delam z njimi.«

»Koristilo bi jim,« Benjamin ni odnehal. »Jaz sem tudi mislil, da je to brezveze. Potem sem si pa rekel, da moram enkrat nekaj narediti še za nekoga drugega, ne samo zase. In sem se odvlekel tja in to naredil. Na začetku je bilo malo čudno, potem pa nič več. In ko sem šel domov, sem se počutil tako dobro, kot že dolgo ne.«

»Krasno,« je zagodrnjala Eva slabe volje. »Zveni kot kakšen pocukran roman. Mi podaš aceton?«

Stegnil se je in ji dal plastično stekleničko. Leno je opazoval, kako je spretno zlila kapljico na blazinico vate in si popivnala nekaj odvečnega laka na obnohtni kožici.

»Sebična si,« je izjavil, ko je končala. To je bilo slišati kot ugotovitev. Evi njegov ton nikakor ni bil všeč.

»Sebična?« je siknila. »Ti, gospod Edinec! Rada bi tebe videla, kako bi zjutraj pred kopalnico čakal, da se tvoja mlajša sestra namaže z vsemi tvojimi šminkami in maskarami? Rada bi tebe videla, kako bi zvečer ugotovil, da ti je nekdo porabil ves parfum ali ti premetal vse obleke, da bi našel neko majico in ti jo vzel! Živim s hordo ljudi, Benjamin, in če tega ne dojameš, imaš manj možganov kot deževnik!«

Ni se ji pustil prestrašiti. »Sebična si,« je skomignil in vstal.

»Nisem!« je glasno protestirala Eva. Vanj se je zazrla s pogledom, od katerega bi še stena za njim skoraj omedlela od strahu. Ampak na Benjamina to ni imelo niti najmanjšega učinka.

»Če pa nisi, pa pridi jutri tja ob devetih,« je rekel neustrašno. »Zjutraj, ne zvečer. Da se ne boš slučajno izgovarjala, da nisi vedela, kdaj moraš biti tam.«

Lagodno se je odpravil skozi vrata, Eva pa jih je za njim besno zaloputnila in se vrgla na posteljo. Jezno je premišljevala o tem, kako se nihče pravzaprav ne potrudi, da bi jo res razumel, ko so se vrata odprla in vstopila je njena mlajša sestra Rebeka.

»Eva, imaš mogoče ti ta roza glavnik …«

»VEEEN!« se je zadrla Eva, da je šlo skozi ušesa. Sestra jo je grdo pogledala in se prav počasi odpravila skozi vrata, ki jih za sabo seveda ni zaprla. Eva je besno skočila s postelje in močno zaloputnila vrata. Skoraj takoj za tem, ko je nadrla sestrico, ji je postalo žal, a ni bila pripravljena kar takoj požreti ponosa in se ji opravičiti.

Kasneje, ob dvanajstih ponoči, je zapisala v dnevnik:

Odločila sem se, dnevnik. Jutri grem pogledat v dom, samo toliko, da temu egoistu dokažem, da nisem egoistka.

Naslednjega dne je vstala ob osmih. Z zlepljenimi vekami in lasmi, ki so spominjali na futuristično strukturo sodobne umetnosti, je zavila v kopalnico. Iz nje je čez pol ure prišla bistveno bolj urejena. Lase je imela spletene v debelo kito na levi strani glave in v očeh ni imela več zaspancev.

Ob petnajst do osmih je že zlagoma prikolesarila do doma za ostarele. Benjamin jo je že čakal. Eva bi se skoraj sesedla, ko ga je videla. Za to priložnost se je odpovedal svoji obvezni črnini. Nosil je kavbojke in navadno belo majico. Eva ga skoraj ne bi prepoznala. Sedel je na koritu za rože in jo čakal.

»Sem vedel,« se je zarežal, ko je ustavila kolo zraven njega. »Sem vedel, da boš prišla.«

»Si lahko, prosim, vsaj enkrat tiho?!« se je razjezila Eva. »Prišla sem samo zato, da ti dokažem, da nisem sebičen človek. Da znam misliti tudi na druge.«

»Če si prišla samo zato, si egoistka,« je rekel Benjamin in brezbrižno skomignil z rameni. »Če mi skušaš samo nekaj dokazati, si egoistka.«

Evi je bilo dovolj. Ob pogledu, ki mu ga je tokrat namenila, je celo Benjamin ugotovil, da je bolje, da utihne. Skupaj sta se napotila v dom.

Evo je bilo najprej zelo strah. Še nikoli ni bila v domu za ostarele. Ni vedela, kaj naj pričakuje. Ni vedela, kaj bo morala storiti. Pred očmi so se ji prikazovale nejasne podobe bolniških postelj, vrečk z infuzijami in žalostnih oči, ki jim ne bo mogla pomagati.

A ko je Eva dejansko videla prizor, ki se je kazal njenim očem, je bila presenečena. Sploh ni bilo tako, kot je pričakovala. Ljudje s sivimi in belimi lasmi so sedeli v veliki, prostorni, svetli sobi, se pogovarjali, igrali šah in karte. Iz radia ne eni izmed mizic je odmevala nežna glasba.

»Jaz grem tjale, h gospodu K.,« je Benjamin tiho rekel Evi. »H črki gre tudi cel priimek, a je predolg, pa si ga nisem zapomnil, ne morem ga pa kar vprašati. A greš z mano?«

Eva je tiho prikimala in sledila Benjaminu, ki je spretno zavijal med mizicami. Večina ljudi ga je prepoznala. Neka gospa z valovito sivo pričesko ga je kar objela in objem ji je prisrčno vrnil. Eva skoraj ni verjela svojim očem. Ni se spomnila, da bi Benjamin koga kdaj objel. Nikoli. Celo nje ni nikoli. In še nikoli ga ni videla, da bi se smejal, smejal s polnimi pljuči zraka in življenja. Evi je za nekaj trenutkov pomislila, da sanja. A kmalu se ji je posvetilo, da njene sanje niso nikoli tako žive in lepe, tako vesele. Ti ljudje so prišli za njegov oklep, se je posvetilo Evi. Za njegovo masko. Za hladen zid, ki skuša odbiti ljudi od odnosov z njim. Eva je tistega dne prvič opazila, kako čeden je Benjamin.

Eva je nekaj časa sedela za mizo s suhljatim in živahnim gospodom K.-jem , ki je Benjaminu razlagal svoje zgodbice iz dijaških let. A kakšne pol ure jo je za roko pocukala starejša gospa, tista z valovito sivo pričesko.

»Oprosti, ampak tebe pa še nisem videla tukaj. Nova si, ne?«

»Ja,« je rekla Eva in se ji nasmehnila. »Prvič tukaj.«

»Tudi jaz,« se je zahihitala gospa, a ne preveč veselo. »Veš, tukaj je čisto lepo. A vseeno, bolje mi je bilo doma. Pogrešam svoje sosede. Dobri prijatelji smo bili. Ampak so me domači pregnali v dom. Hoteli so stanovanje. Zdaj so ga že prodali, prav tako svojega, in si kupili hišo.«

»Kaj!« je bila zgrožena Eva. »To je bilo pa res kruto! Lastna družina!«

Gospa je le žalostno skomignila. »Pohlep zelo spremeni ljudi, veš,« je rekla. »To boš videla, ko boš starejša.«

»Jaz že ne bom taka,« je strastno ugovarjala Eva.

»To je pa zelo lepo od tebe,« je rekla gospa in se ji nasmehnila.

»Hvala,« je rekla Eva in ji nasmeh vrnila. Gospa ji je takoj postala všeč. Bila je pametna in prijazna.

»Povej mi še ti kaj o sebi,« je rekla gospa in se udobneje namestila na stolu.

»Hmmm … sem gimnazijka, igram kitaro, ampak ne preveč dobro, nekaj akordov znam, in s tistim potem blefiram … imam tri sestre in brata …«

Na začetku se ji je še malo zatikalo, čez petnajst minut pa se je gospa že veselo smejala njenim anekdotam iz šole. In ko je prišel čas za odhod, je Evo kar stisnilo pri srcu. Gospa, Marjana ji je bilo ime, ji je v tem času postala zelo simpatična in z veseljem bi se še nekaj časa pogovarjala z njo.

Ko sta kolesarila stran od doma, ji je Benjamin rekel.

»No? A ne, da je bilo super?«

»Ja,« je priznala Eva in kar samo se ji smejalo.

»Sem ti rekel,« je bil Benjamin zadovoljen sam s sabo. »Saj sem ti rekel.«

Eva mu enkrat za spremembo ni ugovarjala in Benjamina je to tako presenetilo, da bi skoraj zgrešil svoj odcep.

Eva pa se je peljala naprej po cesti. Naprej do svoje hiše. Veselo se je smehljala, dolgi lasje so plapolali za njo. Pomislila je, da ne bi šla naravnost domov. Šla je k oljki, sedla na tla, se naslonila na staro drevo in počakala na sončni zahod. Eksplozija barv na nebu in prelivajoči vzorci so se ji danes zdeli še veličastnejši kot navadno. Morda pa vse to prihaja iz mojega uma, je leno pomislila. Kar hočem videti, to vidim. Če iščem dobroto, če iščem lepo v sebi, bom to našla tudi zunaj sebe.

Me prav zanima, če tudi gospa v domu zdajle gleda sončni zahod.   

Nedaleč stran je gospa z valovitimi sivimi lasmi sedela ob oknu v svoji sobi in gledala prelivajoče se barve na platnu neba. Kot vsak večer ji je tudi tokrat po obrazu spolzelo nekaj solz. A tokrat niso bile več tako grenke. In bilo jih je manj.

SREDNJA ŠOLA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada

TIM VERSTOVŠEK
3. letnik, Gimnazija Brežice

Naslov dela: Prostovoljstvo - voljan pomagati
Mentorica: Judita Marolt
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS

PROSTOVOLJSTVO – VOLJAN POMAGATI (ESEJ V VERZIH)

Odraščam v svetu, kjer je poštenost že zelo redka vrlina, kjer so ideje omejene, kjer tisti nad nami govorijo, kako je vse lepo, kjer so misli krepko zagrenjene.

Mislimo, da je vse hudo skrito daleč stran, kdo ve … Morda v Afriki.

Mislimo, da je vsak trud samo prisila in je vse zaman. Mislimo, da hudega tu ni.

Saj, razviti svet – tu naj bi bilo za vse poskrbljeno, tu politiki govorijo samo resnico,

vsi imamo dovolj hrane, dovolj denarja, vsakdo dobi svojo pravico …

Pa si zakrivamo oči, živimo v lažnem svetu, ne priznamo si, skrbi so pri sosednjih vratih,

a nikoli ne vemo, kdaj bodo potrkale na naša … Tolažimo se – tega blizu nas ni.

V razvitem svetu obstajata samo demokracija, samo iskrenost, a naprej poskrbimo zase, individualizem je edina pomembna stvar, žrtvovati se za ostale – to je le neumnost!

In se ne zavedamo, kako zmotne so naše misli, pa živimo v svetu, polnem zavisti,

pozabljamo, kaj se vsak dan v novicah vrti, pozabljamo, kaj se vsak dan na ulici govori –

samo negiramo vse. Revščine pri nas ni. Ni blizu, daleč je … Morda nekje v Afriki.

Iz dneva v dan razpada sodobni svet na majhne, neznatne delce, povsod so skrite laži, obljube, ideje in subvencije so večinoma samo natolcevanja in prazno govoričenje oblasti.

Na ekranih vsak dan gledamo izpovedi delavcev, kako so jih prevarali,

vse več ljudi se po Ljubljani sprehaja z drobižem v roki, vse več jih tava v zablodi,

postajamo ujetniki znotraj lastnega lažno narisanega sveta,

naša čustva postajajo zgolj citati in naše življenje je že vnaprej napisana zgodba.

Mnogi obupavajo in še več jih bo obupalo.

Takrat pa nastopijo tisti, ki še premorejo delček srca, da jim (nam) pomagajo.

Ne za plačilo, ne za hrano, ne za obleko, ne za povračilo, ampak kar tako …

Ni nujno, da sploh za zahvalo, niti za pohvalo, dobro besedo, ampak kar tako …

Ker je pač tako potrebno, ker ne morejo spremeniti sveta, lahko pa spremenijo sebe,

in kaj pa veš. Morda bo še prehitro prišel dan, ko bodo poskrbeli tudi za tebe.

Ti tako imenovani »prostovoljci« med tistimi, ki imajo vsega preveč,

veljajo za malo premaknjene, ki s svojim delom poizkušajo narediti nekaj več, morda spremeniti svet.

A vse je zaman – če pomagaš enemu, kako boš potem v noči sveta narisal dan?

In več imamo ljudje denarja, bolj slepo razmišljamo, več imamo zlata, bolj smo slepi,

več imamo urejenega, bolj smo obsedeni s še večjo urejenostjo, in ne, nismo lepi,

če se vsak dan »načičkamo« z najlepšimi ličili in za obleke izpraznimo denarnico.

Smo samo potrošniki, ki jih kapitalizem spreminja v svoje pse, ki so priklenjeni

na povodce finančnega imetja in varno sedijo v svojih uticah.

Prostovoljci pa so nekakšni divji psi, brez pravega gospodarja, ki bi jim pamet solil,

in pomagajo tistim, ki jih je gospodar enostavno zanemaril ali spodil.

Res, ljudje kot psi – strašna primerjava. In ni treba daleč – samo v sosednjo

drogerijo, pa bo vsakdo videl, kaj se mu pred očmi dogaja.

Zapravljamo, prodajamo, hkrati pa pozabljamo na najpomembnejše stvari.

Naša srca postajajo številke, naša čustva bodo kmalu iz src in duše postala evro in cent.

Prostovoljci pa so vedno nekje tam, skriti pred vsem, samo čakajo na črni dan,

pa pridejo enostavno tako – da pomagajo. Ne potrebujejo zahvale, denar jim ni znan,

pomembno je samo, da zgradijo nove zidove tam, kjer jih je porušil nevihtni dan.

Oni so tu, da uresničijo besede tistih, ki govorijo o skupnem sodelovanju in kolektivnosti.

Toda tisti, ki govorijo, so najšibkejši glede duhovnosti. Zdaj ni čas za besede!

Besede so le zrak, izdih, ki ga proizvedejo glasilke! Dejanja pa so dejstva,

dejstva, ki jih naše roke naredijo, in vse, kar je krivičnega, sebi pokorijo.

Kolikokrat smo že slišali o ljudeh, ki gredo v oddaljene kraje, nekam stran,

nekam v Afriko. Azijo, nekam drugam, da svoj pečat tam pustijo

in še za nekoga drugega kaj naredijo. Včasih so jim rekli svetniki.

Danes pa samo še »prostovoljni delavci«. Včasih so bili na bankovcih,

zdaj pa imajo tistih svojih trideset sekund v dnevnih poročilih.

In vsi smo tisoče in tisoče kilometrov stran, vsi smo oddaljeni,

vsi mislimo, kako čudni so tisti, ki silijo v nevarnost in se delajo junake,

sami pri sebi pa ne pomislimo, kako nas s tem rešujejo še večjih težav in navlake.

Vse večja je revščina, vse več je vojn. Vse več je pomoči, vse več je osveščenih ljudi.

Dve pravili, ki vodita današnji svet. Toda Evropejci se bojimo biti osveščeni.

Raje smo zaprti na svoji umetno imenovani celini, zanikamo dejstva,

raje živimo v svojem svetu, ujeti z evri, trgovinami, davki in ostalimi nesmisli.

Padamo v nove in nove gospodarske krize, ki se širijo po svetu kot kakšna nova gripa.

Toda kdaj bomo dojeli: krize ni! Recesije ni! Samo preveč nakradenega denarja

s strani kapitalističnega vladarja! In vse več jih v žalosti in bedi konča,

kako priti ven iz tega, pa nihče ne ve, nihče ne poizkuša, nihče niti ne zna …

In jemo genetsko spremenjeno hrano in pijemo sokove,

voda je že tako samoumevna, da jo imamo samo še za umivanje.

Kaj so naša grla preveč »čista«, da bi tekla voda po njih?!

Pomislimo na oddaljene kraje, kjer pijejo vodo iz rek, v katerih se umivajo,

 v istih rekah perejo in vse ostalo čistijo!

Njim je vseeno za vse mikroorganizme, zadostuje jim hrana, ki jo sami naredijo;

oni ne potrebujejo znanstvenikov, da jim povedo, kaj naj z živili storijo,

kako naj jih s pesticidi in ostalim nevarnim strupom škropijo.

In vsakdo, ki je kdaj bil poleg njih, to ve – prostovoljci so še edina svetla iskra

v svetu revščine in brezizhodnosti, v svetu laži in neizobraženosti.

Pa poglejmo malce k nam – nezaposlenost nas pesti.

Delavci dobivajo vse manj plačil in vse več jih išče pomoč »na socialni« -

vse manj je, kar delavec dejansko dobi. Pa saj to ni nič čudnega. Nič nenavadnega.

Če odgovorni delajo samo v svoj prid, če iskrenost ni več vrlina,

kako nam bo dobro šlo, ko pa še sami skoraj več ne vemo, kaj je dobrina?

Zato je dobro, da imamo ljudi, ki ne delajo za denar, za pohvalo,

niti za imetje, niti za prestiž, niti za hrano, niti za zahvalo, zato je dobro,

da se tu in tam nekje pojavi kakšen tak, ki razume, ki vidi, ki čuti in ve:

TAKO NA TEM SVETU VEČ NE GRE!

In namesto da kot vsak bogataš pusti, da vse v pozabo zleti,

raje vstane s svoje mehke žimnice in je voljan pomagati.

Ker če bi svet enkrat samkrat skupaj stopil in sodeloval, pozabil na spore

in skupaj tvoril eno skupnost na materi Zemlji in bil preprosto voljan pomagati,

živeli bi drugače in ne več kot psi sodobnega sveta, ki nam narekuje, kako naj vsak živi,

kako naj svoje življenje uredi in po kateri poti naj hiti.

Saj je vsako dobro delo postalo že redkost in vse v razvitem svetu je lepota – kič.

Vse okoli nas leti v prazen Nič. Samo zato,

ker vse manj je svetnikov oziroma prostovoljcev, vse manj je takih ljudi, ki so voljni pomagati.

Pa naj vprašam samo še to:

Bomo pustili, da nam to drvenje v Nič potemni jasno nebo?

Ni še prepozno, prezgodaj pa tudi ne, čas je, da ne govorimo, ampak nekaj storimo

in iz črno-belih ponavljajočih se slik naredimo barvno paleto, simfonijo za naše oko.

SREDNJA ŠOLA / LITERARNI NATEČAJ
Tretja nagrada

CLAUDIA CVETKOVIĆ

2. letnik, Gimnazija Jesenice

Naslov dela: Prostvoljstvo danes - nesebičnost ali lastna korist
Mentorica: Milena Gerbec
Nagrada:

- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;

- knjižna nagrada društva Bralna značka pri ZPMS

PROSTOVOLJSTVO DANES - NESEBIČNOST ALI LASTNA KORIST

Prostovoljstvo je danes zelo popularno. Veliko je govora o medsebojni pomoči in dobrodelnosti. Toda ali znamo v vsakdanjem življenju preceniti, ali je pomoč resnično prostovoljna in nesebična ali pa to posameznik dela le zaradi lastnega ugleda, koristi in popularnosti?

Danes na televiziji velikokrat spremljamo razne dobrodelne akcije, prisotne so tudi v vsakdanjem življenju. Osebno zelo podpiram raznovrstne pomoči in prostovoljstvo. Mislim, da je ljudem, ki so potrebni pomoči treba pomagati, saj se to tiče nas vseh. Nihče ni otok in ljudje smo povezani med seboj. Dolžnost družbe je, da pomaga tistim, ki pomoč potrebujejo in tistim, ki sami niso zmožni preživeti z lastnimi sredstvi. Tukaj ne gre le za finančno pomoč, ampak tudi za socialno, duhovno. Ta del je velikokrat izvzet. Finančno pomoč velikokrat potrebujejo družine z več otroki, starejši ljudje, brezposelni,… Toda ta pomoč ne vključuje prijazne besede, ne vključuje objema, tolažbe. Duhovna pomoč je nekaj povsem drugačnega. Je nekaj, kar je popolnoma zastonj in je velikokrat vredna veliko več, kot denar in druga materialna sredstva. Je nekaj, kar človeka pomiri, ga navda z upanjem in velikokrat tudi spoznanjem in željo do življenja. Prijazna beseda ali pozdrav stari sosedi, ki jo zjutraj, ko gremo v šolo, srečamo na stopnišču. Objem prijatelju, ki mu je umrla stara mama. Tolažilne in vzpodbudne besede človeku, ki ne vidi nič več pozitivnega v tem življenju in hoče za vedno oditi od tukaj. Pomoč sošolcu, ki mu ne gre matematika. Vse to z eno besedo lahko poimenujemo prostovoljstvo. Pomoč, ki jo srečamo na vsakem koraku današnjega življenja. Brezpogojna pomoč, ki nič ne zahteva v zameno in jo podarimo iz srca, iz globine naše duše. Ker smo ljudje, ker je v naši naravi da si pomagamo. Pa vsi to pojmujemo tako?

Velikokrat srečamo tudi takšne ljudi, ki te stvari počnejo z nekim skritim namenom. To so ljudje, ki jim ne gre za pomoč sočloveku, ampak za lastno korist in dobiček. Njihova dejanja v tem primeru niso prostovoljna oz. nesebična. Za dejanja se odločijo zgolj zaradi tega, ker bodo sami od tega imeli neko korist. Taki ljudje niso pozitivno naravnani.

Primer takega človeka je nekdo, ki bo pomagal ostareli mami le zato, da mu bo na koncu zapustila vse svoje premoženje. Ali pa nekdo, ki bo pomagal sočloveku samo zato, ker bo potem dobil nagrado oz. plačilo. Tega ne bo počel iz ljubezni do sočloveka, ampak zgolj iz želje po dobičku ali pa bo za svoja dejanja in pomoč zahteval nekaj v zameno. Socialni delavci, ki to delajo v okviru svojega poklica so izvzeti.

Ljudje se v današnjem življenju velikokrat poslužujejo takšnih sredstev oz. načinov samo zato, da bi se izkazali oz. izpadli dobri v očeh drugih. Ob tem navajanju se mi poraja tipičen primer, ki ga poznamo vsi. To so zvezdniki, ki delajo dobra dela samo zato, da bi izpadli v svetli luči v očeh javnosti. S tem si pridobijo popularnost in vsesplošno odobravanje. Toda tukaj obstaja tudi določena dilema. Kljub temu, da to počnejo samo zaradi popularnosti, vseeno delajo v dobrobit. Toda če človeka žene sla po dobičku in koristi ni nujno, da je to pozitivna stvar. Če nek zvezdnik posvoji otroka in s tem naredi »dobro delo« ni nujno, da bo s tem otrokom lepo ravnal. Tukaj je vprašljivo tudi to, kaj se skriva v ozadju. Mu tak človek sploh lahko da brezpogojno ljubezen, ali pa bo po temu, ko se bo prah navdušenja med ljudmi polegel temu sledila povsem drugačna zgodba? Nikoli ne moremo vedeti.

Toda kljub vsemu mislim, da človek, ki se odloči za dobro in prostovoljno ravnanje, ne more biti slab. Prostovoljstvo je nekaj, kar bi morali v današnjem hitrem načinu življenja bolj vzpodbujati. Ljudje iz dneva v dan hitimo in hitimo in si ne damo priložnosti za prijeten pogovor ali pa medsebojno pomoč. Mislim, da bi morali bolj vzpodbujati neprofitno organizirane akcije, v okviru katerih bi nudili pomoč in pogovor ljudem, ki so skozi tak način življenja izgubili življenjski cilj in jim pomagati, da bi ponovno našli samega sebe. Resnično prostovoljstvo in vzpodbudna beseda včasih pomeni veliko. Pomagajmo si med sabo in držimo skupaj. Ker le tako bomo lahko preživeli krizo in težke čase, ki za nas mlade v pravem pomenu besede šele prihajajo na poti življenja. Kajti sadovi prihodnosti so v semenih sedanjosti. In že danes lahko začenjamo spreminjati stvari za boljši jutri.