Literarna dela
Eva Vilar
OSNOVA ŠOLA - PRVA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada
EVA VILAR
1. razred, OŠ Louisa Adamiča Grosuplje, Podružnična šola Šmarje Sap
Naslov dela: Ali si reven ali bogat
Mentorica: Brigita Zakrajšek
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Ali si reven ali bogat
ALI SI REVEN ALI BOGAT,
PRIDI SE K MENI IGRAT.
MOGOČE PA ZMAGAŠ
IN ME PREMAGAŠ.
SKUPAJ Z IGRO RAZIŠČIVA SVET,
KO PA SE VRNEVA,
DOBIVA OD MOJE MAME MLEKO IN MED.
ALI SI REVEN ALI BOGAT,
PRIDI SE K MENI IGRAT.
Vita Vitez
Druga nagrada
VITA VITEZ
3. razred, OŠ Bogojina
Naslov dela: Dragi prijatelji!
Mentorica: Alenka Žižek
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Jan Kocet
Tretja nagrada
JAN KOCET
3. razred, OŠ Bogojina
Naslov dela: Pismo revnemu prijatelju na Madagaskarju
Mentorica: Alenka Žižek
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja
- Knjižna nagrada društva “Bralna značka pri Zvezi prijateljev mladine - ZPMS”.
Živa Pirc
OSNOVA ŠOLA - DRUGA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada
ŽIVA PIRC
6. razred, OŠ Raka
Naslov dela: Na jok mi gre
Mentorica: Mojca Tomše – Žibert
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Na jok mi gre
Prejela sem vabilo
s prijatelji jutri grem v kino.
Nujno moram v trgovino,
saj obleči se moram fino.
Odprem omaro – vse zmečkano.
Le kaj imam v njej?
Pod prste pridejo mi majice,
za katere sploh ne vem.
Stojim in razmišljam.
Le kaj oblečem naj?
Na jok mi gre,
saj nimam obleči kaj.
Prelagam hlače s kupa na kup.
V zadnjem mesecu
nisem kupila nobenih.
Saj to je obup!
Končno najdem ene na dnu,
Všeč so mi, čeprav ne zelo.
Na njih so zeleni šivi.
Le katere čevlje lahko kombiniram z njimi?
Nekaj zelenih že imam.
Tisti, ki kupila sem jih prejšnji teden,
niso dobri, toliko se že spoznam.
Grem v trgovino, tisto veliko, lepo in fino.
Gledam levo, gledam desno, gledam naokrog,
vse teniske že imam doma,
spet mi gre na jok.
Končno najdem ene,
tiste travnato zelene.
Ne pogledam cene.
Prižgem televizijo in se oblačim.
Čakam prijatelje in lase si krtačim.
Čakam in se dolgočasim.
Na televiziji ni nič,
kar bi me zanimalo,
le otroci govorijo in nič se ne smejijo,
le otroci govorijo in oči se mi zarosijo.
Otroci stari osem let preživljajo družino,
otroci kot sem jaz, ne mislijo na kino.
Otroci ne hodijo v šolo, ne učijo se brati,
saj morajo meni teniske šivati.
Vietnam, slišala sem za deželo to,
deček v roki drži dolar kot zlato.
Za dolar deček je garal vse dni,
da meni v omari polno tenisk zdaj leži.
Poiščem račun, končno ceno imam,
pogledam etiketo: made in VIETNAM.
Pogledam račun in gre mi na jok.
Toliko sem odštela za delo otrok?
Ne slišim prijateljev,
ne slišim zvonjenja,
sram me je otroškega trpljenja.
Na jok mi gre, saj se zavedam,
da nekje ravno zdaj deček bos živi,
z drobnimi prstki šivat hiti,
da omara se pod mojimi čevlji šibi.
Ne rabim čevljev,
ne rabim omar,
ne rabim sto majic
in sto pižam.
Če mi toliko zapravljivi ne bi bili,
bi lahko del denarja takim otrokom namenili,
s tem bi svet spremenili.
Končajmo revščino to,
končajmo jo tako,
da otroci otroštvo bi dobili,
da le odrasli v službo bi hodili.
Če uspe nam to,
bo nam vsem lepo.
Neža Volčjak
OSNOVA ŠOLA - DRUGA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada
NEŽA VOLČJAK
4. razred, OŠ Cvetka Golarja, Škofja Loka
Naslov dela: Med odmorom
Mentorica: Zlata Razpet
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Med odmorom
Pri uri slovenščine so se učenci 4. c razreda pogovarjali o domačem branju – Levi devžej. Učenci so pripovedovali o revnih in ubogih sosedovih otrocih, ki so živeli brez mame in največkrat so bili lačni. Obiskovali so Prežihovo domačijo, tam dobili nekaj objemov in malo ljubezni, a tudi na hrano ni pozabila pisateljeva mama. Med odmorom se Maja in Anja o tej temi še naprej pogovarjata.
Maja: Kaj misliš Anja, če bi bili tudi mi tako revni, kot so bili ti otroci?
Anja: Ne vem, groza, niti pomisliti ne smem na to.
Maja: Ja, ja. Poglej mojo lepo jopico, čevlje … kaj pa njihova oblačila …
Med njun pogovor se vmeša Matjaž.
Matjaž: Kaj pa razmišljata o tem, danes so drugačni časi. Meni je najbolj pomemben računalnik. Brez njega si ne znam predstavljati življenja.
Anja: Lahko se to zgodi tudi tebi, saj veš, kakšni časi so. Pojdi stran in naju pusti na miru.
Maja: Si pa res dojenček …
K njima pristopi še Katja.
Katja: Ne ozirajta se nanj, preneumen je za vaju …
Maja: Kako je lahko tvoj brat???
Katja: Kaj morem, moj brat je. A vseeno ga imam rada.
Maja: Vesta kaj, opazila sem, da je sosedova Špelca revna.
Anja: Kako pa veš?
Maja: Slišala sem pogovor svojih staršev. Oče je rekel mami, da sta
Špelčina starša oba delala v LTH-ju. Tega podjetja ni več. Starša sta doma, oba sta ostala na cesti. Hodita pa pomagat na neko kmetijo, da dobijo nekaj hrane.
Anja: Si ji že kdaj poskušala pomagati?
Maja: Ja, včasih ji ponudim moja oblačila, ki jih ne maram nositi. Včasih ji naskrivaj dam del moje žepnine. Ko pa se skupaj igramo, ji odstopim del mojih priboljškov.
Anja, Katja: Tudi midve bi ji pomagali.
Maja: Kar dajta, samo ne sme biti tako opazno, da ne bo užaljena. Taki otroci so zelo občutljivi.
Katja: Res je, bogatejši se večkrat norčujejo iz revnejših.
Maja: Imam idejo. Naredimo plakat o revščini.
Anja: Priredimo kakšno zbiralno akcijo.
Katja: Velja, danes se dobimo pri meni, ob 15.40. Velja.
Maja, Anja: Itak!
V razred stopi učiteljica in razgovora je konec. Prične se pouk.
Neža Založnik
Tretja nagrada
NEŽA ZALOŽNIK
6. razred, OŠ Zreče
Naslov dela: Pastirček Miha in jaz
Mentorica: Barbara Potnik
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Knjižna nagrada društva “Bralna značka pri ZPMS”.
Nejla Adilović
Prva nagrada
NEJLA ADILOVIĆ
9. razred, OŠ Litija
Naslov dela: Draga Medi! Dragi Dnevniče
Mentorica: Nevenka Mandelj
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Janina Ulbl
OSNOVA ŠOLA - TRETJA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada
JANINA ULBL
8. razred, OŠ Ludvika Pliberška, Maribor
Naslov dela: Nasmeh v samoto
Mentorica: Marija Bauman
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Nasmeh v samoto
Veter je kot po naključju prinesel drobne snežinke, ki so se ujele v njene dolge lase. Stopile so se in počasi izginile, kakor so se njeni koraki izgubili v tišini. Pramen las si je popravila za uho, nato pa roko spet dala v žep. Gledala je v tla, misli v njej sami so bile neizrečene besede, njena čustva oblački sape v mrzlem zraku. Ustavila se je sredi koraka in misli, ko je zaslišala zvonjenje mobitela. Vzela ga je iz torbice in stisnila rdečo tipko. Obliznila si je ustnice, kot vedno, kadar je oklevala. Ne, ni ji bilo do pogovora, niti z njim ne. Ko je ponovno zapihalo, je roke ovila okoli telesa in stopila hitreje. Zavila je na levo in šla mimo praznega lokala z napisom: na prodaj. Vprašala se je, če se tudi ta prostor počuti tako zavrženo in prazno, kot se ona. Zavzdihnila je in v zraku se je kot od nikoder pojavil nov oblaček, ko se je zavedla, da se primerja z lokalom. Med snežinke so se pomešali zvoki kitare, ki so jo delno spominjali na neko pesem, ni pa se mogla spomniti, na katero. S pogledom se je sprehodila gor in dol po ulici, snežinke so se videle le pod svetilkami, drugače pa so bile skrite v mraku.
Pogled se ji je za hip ustavil na moškem, ki se je držal sence stavbe, pred katero je stal, in s premrlimi prsti igral na kitaro. Njegove ponošene obleke, na glavi klobuk nedoločljive barve, za njim brezoblična torba in pri nogah škatla z nekaj kovanci. Nehal je igrati in z glavo neodločno pomignil na škatlo.
Šla je dalje, kot da bi bil preprosto premalo pomemben, da bi mu namenila kaj več kot bežen pogled, ki ga je hitro umaknila. Prečkala je cesto, se ustavila pri avtobusni postaji in pogledala na uro. Zopet je zavzdihnila in v zraku se je – spet – pojavil in izginil nov oblaček sape.
Zdelo se ji je, da še vedno sliši igranje kitare, kot opomin na nekaj nepomembnega, a vseeno vrednega drobca pozornosti.
Brez zanimanja je opazovala reklamo na postaji, ki nekako ni sodila v ta mrzel, osamljen večer. Bila je Mobitelova reklama s telefoni in srčki ter z velikim napisom: Širite ljubezen.
Besedi sta odmevali v njej, njun zvok je postal podoben nečemu sladkemu in neresničnemu, nato pa sta dokončno izzveneli. Na postajo je prišel moški srednjih let in sedel. Na hitro sta si izmenjala pogled tujcev, nato pa se zazrla vsak v svojo smer, k svojim mislim. Vprašala se je, kdo ta moški sploh je. In kam gre. Mogoče se tudi on počuti tako osamljeno, kot se ona. Premerila ga je z očmi. Ali pa ne. Ni se več ukvarjala s tem in ponovno je pogledala na uro. Avtobus je zamujal.
Na drugi strani ulice pa je neznanec nehal igrati kitaro in si prižgal cigareto. Sedel je na tla in v mrzel zrak pihnil dim, ki se je kmalu porazgubil. Tako, kot se počasi izgublja in izginja njegovo življenje. Nepomembno, kot ta dim, ki ga nihče ne opazi. Zakaj bi ga? Saj je samo dim. In on je samo človek. Kaj ga je pripeljalo sem…? Morda se je poskušal spomniti, pa je spoznal, da nima smisla.
Ob zvoku kovanca, ki je pristal v škatli, se je zdrznil in se z roko iz navade dotaknil svojega klobuka, a je tisti nekdo že šel dalje. Vstal je in cigareto poteptal z nogo, obenem pa pustil preteklost za sabo. Pomembna je bila sedanjost, kajne? Kitaro je spet vzel v roke, avtobus pa je pripeljal na postajo nasproti njega in odpeljal.
Ampak ona je ostala na postaji. Preden se je vrnila na drugo stran ulice, je še enkrat ošinila reklamo. Širite ljubezen. Videla je njegov presenečen obraz, ko se je spomnil, da jo je že videl pred nekaj minutami. V škatlo pri njegovih nogah je dala bankovec in dvignila pogled k njemu. Nasmehnila se je, preprosto in iskreno, on pa je nehal igrati. Desnica je šinila h klobuku, nje pa že ni bilo več.
Na postajo je pripeljal in odpeljal še en avtobus, zdelo se mu je, da skozi zadnjo šipo vidi njo. Ko je avtobus zavil, je vzela mobitel in poklicala nekoga, ki ga je prej zavrnila. S prstom je na zarošeno šipo odsotno risala vzorce in poslušala, kaj ji pravi.
On pa je še vedno igral, s pogledom uprtim nekam v nebo in s spominom na njen nasmeh, ki je štel več kot bankovec. Skoraj pozabljen občutek tega, da mu je pokazala, da ji je mar. Da sta oba samo človeka. Ta občutek je ostal.
Veter je, kot že tolikokrat je in tolikokrat še bo, zapihal in s sabo prinesel nekaj snežink. Nebo je postalo odtenek ali dva temnejše, reklama je svetila, ko so avtobusi prihajali in odhajali. Nekje vmes med vsem tem pa so bili zvoki kitare, ki so čakali na nov nasmeh.
Fatima Ibrišević
OSNOVA ŠOLA - TRETJA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Tretja nagrada
FATIMA IBRIŠEVIĆ
7. razred, OŠ Dušana Muniha, Most na Soči
Naslov dela: Fatima išče priložnosti v Sloveniji
Mentorica: Danica Taljat
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja
- Knjižna nagrada društva “Bralna značka pri ZPMS”.
Fatima išče priložnosti v Sloveniji
Fatima iz naslova sem jaz.
Stara sem 12 let, živim v vasi Modrej blizu Mosta na Soči na Tolminskem, pišem pa se Ibrišević.
Je dovolj podatkov, da ste ugotovili, da nisem »prava« Slovenka? Pravzaprav nisem niti »mešanka«. S ponosom povem, da sem »čistokrvna« Bosanka, kar kaže tudi ime moje mame Nure, pa očeta Ekrema in 15-letnega brata Jasmina. Edino peti član naše družine ima čisto običajno ime. Naši želvi je namreč ime Miki in tako je tukaj v Sloveniji ime marsikateri živali – od muce do papagaja.
Naj takoj na začetku povem, da smo vsemu navkljub, kar se nam je hudega zgodilo, zelo srečna družina. Verjetno vas zanima, kaj je bilo z nami pred preselitvijo v Slovenijo. V okolici Tuzle smo živeli lepo in srečno življenje, dokler se ni začela vojna. Tudi moj oče je moral postati vojak. A o vojni vam ne bom pripovedovala, saj bi jo vsi radi pozabili. Važno je, da so moji najdražji ostali živi ...
Takoj po vojni pa so se za našo družino začele še druge težave. Oba starša sta izgubila službo. Tata je od svojega nekdanjega sošolca izvedel za službo v Tolminu in tako je v Slovenijo prišel osem let pred nami. Še zdaj se spomnim, da je domov v Bosno prihajal zelo redko in kako težki in žalostni so bili za našo družino dnevi brez njega.
Ne vem natančno, kdaj in kako sta se moja starša odločila, da bi bilo za vse nas boljše, če bi se vsi preselili v Slovenijo. A ko sem nekega dne prišla iz šole, sta me v dnevni sobi čakala mama in tata in rekla, da se moramo o nečem pogovoriti. Ko sem izvedela, da se bomo ob koncu šolskega leta preselili, sem bila hkrati vesela in prestrašena. Tata sem v vseh osmih letih, ko je živel daleč stran od nas, zelo pogrešala, zato sem bila neizmerno vesela, da bomo lahko skupaj. Groza pa me je bilo ob misli, da se bom morala posloviti od sorodnikov in prijateljev. Mama mi je pojasnila, da bomo imeli v Sloveniji več priložnosti za boljše življenje, midva z bratom pa več možnosti za izobraževanje. Takrat nisem točno vedela, kaj to pomeni, a sem zaupala staršem, da želijo meni in bratu vse najboljše.
In tako smo se preselili v Slovenijo. V Bosni smo pustili hišo, sorodnike, prijatelje, znance Ob selitvi sem vso pot premišljevala, kako bo v novi hiši, novi šoli, med novimi, neznanimi ljudmi. In ves čas sem se prepričevala, kar mi je obljubila mama: V Sloveniji bom imela boljše priložnosti za šolanje, naučila se bom veliko novega in dobila nove prijatelje, hkrati pa bosta starša imela boljši zaslužek. Nekoč pa se bomo vrnili domov ...
Že čez par dni sem morala iti v šolo. Ko sem stala pred šolo, me je bilo sram. Vsi so stali v gručah in imeli prijatelje, edino jaz sem bila sama. Počutila sem se kot bela vrana. Vse do odmora, dokler ni prišla do mene prva sošolka, sem bila tiho. Vprašala me je, kako mi je ime in jaz sem ji odgovorila. Čeprav nisem znala slovensko, sva se pogovarjali cel odmor in potem so k nama prišli še drugi sošolci. Ker sem zgovorna, sem med njimi kmalu dobila prijatelje. Z njimi se družim tudi popoldne v naši vasi. V šoli mi gre zelo dobro in sem med najboljšimi učenci v razredu. Tudi slovenščino sem se takoj naučila. A priznati moram, da je na začetku bilo zelo težko. Vsega me je bilo strah in neizmerno sem pogrešala sorodnike in prijatelje. Še zdaj pa komaj čakam, da pridejo prazniki, ko gremo v mojo domovino Bosno. Tam imam stare starše, katere imam zelo zelo rada. Čeprav je tudi v Sloveniji lepo in so tu res boljši pogoji za življenje, sem na Bosno še vedno zelo navezana in že samo kakšna majhna grda besedica o Bosni in Bosancih me prizadene. Vesela sem, ker so preko mene moji sošolci v Sloveniji dobili priložnost spoznati našo kulturo, zgodovino in običaje in večina nima več slabega mnenja o Bosancih. Med njimi se vse bolj počutim enakovredno. Zaradi nesrečne zgodovine moje domovine pa se je meni ponudila priložnost, da sem se naučila tujega jezika in spoznala življenje in kulturo druge države.
Ne vem, kaj se bo z našo družino zgodilo v bližnji prihodnosti. To je najbrž odvisno tudi od tega, kako se bo življenje izboljševalo v Bosni. Skrbi me tudi to, ker je pred kratkim moja mama izgubila zaposlitev tudi v Sloveniji.
Verjetno bomo v Sloveniji ostali toliko časa, da bova oba z bratom doštudirala. Jaz se še ne morem odločiti, kateri poklic bom izbrala. Mislim, da bom najprej šla po bratovih stopinjah, ki zdaj obiskuje gimnazijo v Tolminu. Naprej pa bom verjetno študirala nekaj v zvezi z jeziki, ker mi gredo zelo dobro.
Vmes pa se bomo seveda vračali v Bosno. Z vrstniki iz moje domovine si ves čas dopisujem preko interneta ali telefona. Šele zdaj vedno bolj razumem, zakaj mi je mama govorila, da bom v Sloveniji imela veliko več priložnosti kot v Bosni. V marsičem živim boljše kot oni. Tudi svojim prijateljem v Bosni pripovedujem, naj se ne bojijo živeti izven svoje domovine, če se jim bo drugod ponujala možnost za lepše življenje. Verjamem, da sta se moja mama in tata odločila prav, obenem pa vem, da zelo hrepenita po svojem pravem domu. Vesela bosta, če bova midva z bratom dobro izkoristila priložnost, ki sta nama jo omogočila. Čas pa bo morda zacelil tudi rane, ki smo jih vsi zaradi ta »priložnosti« dobili.
Melisa Čalaković
Posebna nagrada
MELISA ČALAKOVIĆ
4. skupina, Zavod za usposabljanje Janeza Levca, OŠ Dečkova, Ljubljana
Naslov dela: Jezna, žalostna in tudi srečna
Mentorica: Olga Zelenič
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Jana Pugelj
Prva nagrada
JANA PUGELJ
3. letnik, Srednja šola Josipa Jurčiča, Ivančna Gorica
Naslov dela: Revščina
Mentor: Mojca Saje – Kušar
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Udeležba na mednarodnem taboru
Luka Plečnik
SREDNJA ŠOLA / LITERARNI NATEČAJ
Druga nagrada
LUKA PLEČNIK
3. letnik, Gimnazija Šiška
Naslov dela: Boj proti revščini in socialni izključenosti
Mentorica: Magda Marcius
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Udeležba na mednarodnem taboru
Boj proti revščini in socialni izključenosti
Močn sm, zato se borim prot revščini;
napada slovenski Robin Hood z verniki;
v boljše čase;
tehnika na višku, a iskrenost komi pozna se;
pravjo, paz se;
da nauš ob palce;
demokracija raste;
a na prvi stopnji Rihtarjeve lestvice ustav se;
revne izkoriščajo za talce;
bogato zbirajo za zmagovalce;
ej ljudje, rabu bi kazalce;
da vidm, kaj je prov in kaj ni;
če jim pokažš pot, jo večina itak zgreši;
pretežko je, da bi na Mangrt pršli;
še teži, da bi kapital dobil;
brez tega, da bi ogromn objektov na let zgradil;
v enem mestu;
dragi prebivalci, padl ste na testu;
kako pomagat sočloveku;
obratno, ne znate pomagat sep;
v vsak problem se vmeša pretep;
namest pameten sklep;
stvari bodo boljše, če bo usak spremenu pr sep;
in to z veliko vztrajnostjo prenesu v svet;
le tko obstaja možnost, da revščine nau več.
Katja Toman
Tretja nagrada
KATJA TOMAN
2. letnik, ŠC Celje - Srednja šola za storitvene dejavnosti in logistiko
Naslov dela: Socialna revščina
Mentorica: Meta Hojnik –Verdev
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Udeležba na mednarodnem taboru
