Maša Mlinarič
OSNOVA ŠOLA - TRETJA TRIADA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada
MAŠA MLINARIČ
9. razred, OŠ Narodnega heroja Rajka Hrastnik
Naslov dela: Svetilniki v temi
Mentorica: Vesna Žnidar Kadunc
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Petdnevne aktivne počitnice v enem od domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti;
Sponzor: Ministrstvo za šolstvo in šport.
SVETILNIKI V TEMI
Po neskončni črnini se razliva utrip svetlobe – plamen življenja, ki le še tli v ranjenem srcu osebe. Nemočno drsi po gladini sedanjosti in gleda, kako Svet v svojih rokah uničuje še eno nedolžno dušo. Zaradi bolezni, nerazumljenosti, denarne stiske, čustvene prizadetosti ali iz drugačnih razlogov jo tok odnaša iz smeri. Upanje počasi odteka, ostaja le še grenak priokus ponesrečenega poskusa življenja. Živeti … živeti ne pomeni le videti, slišati, vonjati, okušati, čutiti, življenje je mnogo več kot matematični problem. Valovi groze in obupa pa še vedno zalivajo telo in ga vlečejo navzdol, v temne globine. Mnogi končajo na dnu, so pa tudi tisti, ki ugledajo luč in občutijo toplino skupine ljudi, ki kakor svetilniki v razburkanem življenju pazijo na sreče opeharjene duše.
Katera sila je torej tista, ki te v morju problemov ohranja nad gladino? Fiziki bi rekli, da je to sila vzgona, prostovoljci pa jo imenujejo sila ljubezni oziroma moč vesti. Kakor vse na svetu je tudi vest lahko izražena močno ali pa je le oris nečesa neprepoznavnega. Pri nekaterih je kakor stikalo, ki ga sprožijo vse krivice, vse nepravične razlike med ljudmi. Srečni smo lahko, da so med nami tudi taki ki svojega delovanja ne omejujejo le nase, pač pa svoje ambicije usmerijo v prostovoljstvo. Ta beseda pomeni, da se, čeprav te k temu nič ne zavezuje, svobodno odločiš, da boš za ljudi, ki potrebujejo pomoč (npr. starejši), ali za okolje naredil nekaj dobrega in koristnega, ne da bi pri tem zahteval plačilo. Prostovoljec je lahko vsak, ki ima zbistreno glavo in odprto srce ter želi pomagati in postati pomemben del v procesu spreminjanja sveta na bolje.
SEBIČNEŽ: Ampak zakaj? Zakaj bi se obremenjevali in še sebe potegnili v ta vrtinec, ko pa lahko mirno živimo svoje že tako prenapolnjeno življenje?
PROSTOVOLJEC: Zato, ker svet tone v pogubo, težo gospodarskih, političnih in ostalih problemov pa navadno občutijo nedolžni. Kajti v nas je toliko več od sovraštva, ki dnevno veje iz nas, več od laži, ki se nam rišejo na obrazu, več od neprijaznosti, ki nam kazi videz, več od zahrbtnosti, ki ljudem spodkopava zaupanje v nas. Vzemimo to kot priložnost, da se iz številke spremenimo v osebo z dušo. Naučimo se pogledati preko maske, v srca ljudi in v središče problema.
Medtem ko se v štiriindvajsetih urah izmenjata dan in no, lahko v življenju noč in tema, ki ju le-to prinaša s seboj, trajata mnogo dlje. Ljudje smo veliki svetlobni onesnaževalci, a električne luči ne bodo pomagale odgnati svetlobe in mraka. Govorim o občutku, ko se ti zdi, da je cel svet gluh in slep za tvoje težave, ljudje pa, tudi če imajo odprte oči, gledajo le naravnost, namesto da bi se ozrli na levo in desno, predvsem pa na razdejanje in pustinjo, ki jo puščajo za seboj. Upanje je najsvetlejša zvezda na obzorju. Deliti upanje pa pomeni usmeriti ljudi, ki hodijo po robu med smrtjo in življenjem nazaj do slednjega.
Meje naše ustvarjalnosti so tam, kjer jih postavimo sami, zato obstaja ogromno načinov, kako pomagati ljudem v stiski. Verjetno je najbolj razširjena oblika ta, da nekaj daruješ. Na naši šoli občasno potekajo razne akcije, pri katerih se zbirajo igrače, knjige in šolske potrebščine za ljudi, ki nimajo sredstev, da bi jih kupili. Najpomembnejše na svetu je zdravje, ki ga ni mogoče pridobiti niti z denarjem, vendar v sodobnem času denarna sredstva pomenijo razliko med življenjem in nenehno nevarnostjo, nebogljenostjo. Seveda pa je beseda prostovoljstvo mnogo večji pojem, ki ima globlji in širši pomen. Iz vsakdanjega življenja poznamo prostovoljna gasilska društva, dobrodelne koncerte, dobrodelne prireditve, sejme … Vendar sploh ni nujno, da pomagamo samo ljudem. Človek je že od prazgodovine naprej močno povezan z naravo, ki nam je ponudila toliko stvari; morda je čas, da ji usluge začnemo vračati! Kadar mi ritem življenja dopušča, da se izmaknem utesnjenemu prostoru med štirimi stenami, se zatečem v naravo. Zvoki me vsakič znova navdihnejo, tako da bi najraje sedla za klavir ter skladala. Okolje je tako slikovito, da bi najraje vzela čopič ter slikala. Prav zato mislim, da je bila prostovoljna akcija Očistimo Slovenijo, ki je potekala lansko leto, prva stopnica, ki vodi do lepšega in kakovostnejšega bivanja na našem planetu. Včasih so ljudi ločevala morja, gore … Danes se zdi, da nas omejujejo državne meje, vera, barva kože, nedopuščanje drugačnosti. Tehnologija je omogočila potovanja kljub goram in morjem, za ostalo morajo poskrbeti naša srca in um.
Mogoče se vse sliši zlagano – lahko je govoriti o gori, če na njej še nisi stal – vendar se, ko gre za dobrodelnost, naše srce ne sliši samo zaradi srčnega utripa, pač pa tudi zaradi nežne melodije, ki se razvije, ko odgrneš zaveso ter pokukaš skozi snažna okna v zanemarjeno notranjost in tako za nekoga postaneš rešilna bilka. Sploh pa si pot do vrha, pot do sreče utiramo po prisojni poti, sveti nam sonce poštenosti in dobrote. To je eden izmed tistih trenutkov, ko se spremeniš v pisca svetle zgodbe človeštva, ki se vije med sivimi štrenami negativnih strani.
In ne, naj odgovorim zmajujočim glavam in začudenim pogledom, naj vam potrdim, da nisem le teoretičarka in bleferka, saj sem trenutno tudi sama močno povezana s temo tega besedila. Sodelujem pri dobrodelnem koncertu, ki bo v našem kraju organiziran kot pomoč pri zbiranju sredstev (oziroma zamaškov) za operacijo neke deklice. V zadnjem mesecu so moje ustnice ukrivljene nenavadno navzgor, in ker sem se že tako navadila na ta občutek, novega žara v sebi nočem pustiti ugasniti. Pa tudi, če bi se slučajno zgodilo, da bi plamen dogorel, usahnil. Že odkar pomnim, se učim, da je življenje kakor paleta barv in da svet ni samo svetel, niti ni le črn. V kraju, kjer skupaj z družino stanujem, je sosed od nekdaj pomagal sosedu. Tudi jeseni, ko nas je narava obsipala z dežjem in je v bližini izzvala manjši plaz, sem začutila neviden mehurček zagretosti in prijaznosti, ki nas obdaja. Vsi smo poskušali pomagati. Tako v medsebojne vezi, ki nas povezujejo, še zaupam. Zaupanje v ljudi, da mi bodo, če se kdaj znajdem na drugi strani pomena besede prostovoljstvo, pripravljeni pomagati. Vsak kdaj potrebuje pomoč ali pa vsaj majhen nasmeh in drobec spodbude, da bo v prihodnosti tudi on zmožen deliti nasmehe.
Zato sta žalost in strah, občutek manjvrednosti ali drugačne skrbi v trenutkih, ko zgrešiš oprimek in varovalna vrv ohlapno visi s pasu ter skupaj s teboj pada v globino, nepotrebna, vsaj dolet še obstajajo ljudje, ki z upanjem krpajo ureznine in z občutkom varnosti celijo rane. Nek plezalec je napisal: »Padanje ni še nikoli nikogar ubilo, nenaden sunek ob pristanku pa je.« Menim, da je zato najprej pomembno priznanje napake ali stanja, v katerem si ujet, takoj za tem pa najdba opore, s pomočjo katere se lahko dvigneš nazaj nad oblake. Na zemlji se nevoščljivost, nesramnost in nesreča širijo kakor hudo nalezljiva bolezen, vendar so prostovoljci hitro delujoče zdravilo, ki stegujejo prste tudi v najbolj skrite kotičke in tako objemajo svet. Kajti ne glede na to, kaj delamo, smo še kar ljudje, ljudje, ki so se razvili iz skupnih prednikov, ljudje z željo, da bi preživeli, da bi se ohranili. Če je v nas ostal vsaj še kanček poguma, ki nam je v prazgodovini pomagal v bojih z živalmi, vsaj še kanček občutka za to, kaj je dobro in kaj ne, potem lahko prestavljamo meje mogočega, postavljamo meje neizogibnemu ter spreminjamo tisto, česar se ne da spremeniti.
Medtem ko sebičnež odkimava z glavo in pesimist še vedno mrko zre v svet, se po telesu optimista ponovno pretaka upanje, na obrazu pa se izrisuje nasmeh. Čeprav sploh ni zares pomembno, o čem premišljujejo oni. Važneje je, kakšen tok misli se je oblikoval v vaših glavah, saj vprašanje ostaja. – Boste poskušali pomagati ljudem v stiski in ustaviti reko neenakosti ali boste dopustili, da vas odnese s seboj?




