SREDNJA ŠOLA / LITERARNI NATEČAJ
Prva nagrada

AMADEA KOVIČ
2. letnik, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana

Naslov dela: Oljka
Mentor: Anka Dušej Blatnik
Nagrada:
- Diploma Nacionalnega odbora natečaja;
- Udeležba na strokovni ekskurziji v Bruselj, Luxemburg in Strasbourg

OLJKA

Njene oči so strmele v daljavo. Črta obzorja se je izgubljala v veličastni eksploziji rožnate in vijolične barve. Vsak večer je prišla sedet na ta kamniti zid, tja, v ta mali izgubljeni raj, poleg stare oljke, ki je bila nekakšna trdna skala, njena zaupnica, njen steber, na katerega se je lahko vedno naslonila. Že kot majhna punčka je prihajala sedet pod to oljko, ki jo je navdajala s čudnim občutkom varnosti. Takrat je tam sedela risala ali nabirala rože, katerim ni vedela imena, ali pa je samo zaprla oči in uživala v toplih sončnih žarkih in lepem občutku, ki jo je vedno napolnil na tem mestu.

Ko je bila starejša, sem ni več prihajala risat. Sem je prihajala razmišljat. O sebi. O svojem življenju. O svoji družini. To je bil edini kraj na svetu, kjer je bila povsem sama, kjer je lahko uživala v tišini in se poglobila sama vase.

Ni bila princeska, ki bi ji bilo vse položeno že v zibelko. Njen svet je bil lep, a včasih ne ravno lahek. Odraščanje v družini s petimi otroki jo je naučilo ponižnosti, občutka, da nič na svetu ni samo njeno, da mora vse deliti s svojimi tremi sestrami in bratom: krtače, karte, škornje, kolo, celo pinceto za puljenje obrvi. Hiša je bila živa podoba kaosa, čevlji so ležali razmetani po veži, odtok v kopalnici je bil zmerom poln las, po hiši pa so odmevali  glasni ritmi popa in rapa, odvisno pač, kdo je prvi prišel do radia. Miru ni bilo nikoli, a kljub temu da je bilo Evi včasih težko, svoje družine ne bi zamenjala za nobeno na svetu.

Nekega jutra je budilka kot običajno zazvonila ob sedmih. Eva je zagodrnjala, stegnila zagorelo roko in treščila po peklenskem stroju. Čudno, da me lahko takšna mala stvarca tako spravi ob živce, je zaspano pomislila Eva, ko se je prevalila v postelji. Samo še pet minut. Samo še pet …

Ko je petnajst minut prepozno kot bomba razmršenih las in strganega jeansa planila v razred, jo je profesorica karajoče pogledala.

»Zaspala sem,« je opravičujoče skomignila Eva in se sesedla na stol poleg svojega najboljšega prijatelja Benjamina. Skupaj sta bila zares nenavadna na pogled. Eva v predolgi sestrini srajci, Benjaminu pa se je čez črno majico razgrinjal napis, ki je pel slavo Guns'n'Roses. Na prvi pogled sta bila različna kot noč in dan. Zaradi sto dvainosemdesetih centimetrov, kolikor je merila Benjaminova pojava, dobro izoblikovanih mišic in na splošno nekoliko nevarnega videza, se je Benjaminu večina ljudi raje izogibala. Medtem pa je bila Eva drobno, ljubko bitje dolgih črnih las, ki se je oblačila v retro slogu. Bila sta čudna mešanica, ki se je verjetno dobro razumela ravno zaradi svoje različnosti.

»Spet zamujaš,« se je nasmehnil Benjamin, ko se je profesorica obrnila nazaj k tabli. »Zadnje čase postajaš preveč podobna meni.«

»Ti si pa prava občutljiva dušica,« mu je hitro vrnila Eva. »Slišim, da že dva tedna odnašaš smeti v domu za ostarele.«

»Kdo ti je to rekel?« se je Benjamin namrščil. Kdo, ki ga ne bi poznal, bi ob tem pogledu hitro začel iskati zaklonišče. Eva pa se je le namrdnila.

»Tvoja mama,« je skomignila. Benjamin je pihnil skozi nos in se spet obrnil naprej.

»Sploh ne odnašam smeti,« je izjavil slabe volje. »Pomagam pač.«

»Zaradi mene,« se je namuznila Eva. »Nikakor ne moreš skriti, da se pod temi cunjami skriva nežen srček.«

Benjamin je zavil z očmi v strop kot nekdo, ki neznosno trpi. Eva si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila.

Med poukom zadeve nista več načenjala. Benjamin je problem znova odprl v njeni sobi. Predvsem zato, da bi jo pripravil do tega, da bi utišala glasbo, ki je odmevala iz zvočnikov in ga delala živčnega. Preveč mirno je bilo vse, nihče se ni drl in nasploh se mu je take vrste glasba zdela odločno pretiha.

»Pa pojdi kdaj pogledat tja,« je rekel in počohal njeno želvo pa nagubani glavici. Želva ga je pametno pogledala.

»Kam?« je vprašala Eva zmedeno. S prekrižanimi nogami je sedela na preprogi in si lakirala nohte. Benjamin je želvi ponudil košček solate. Malce ga je odgriznila, potem pa mirno šla naprej po svoji poti.

»V dom za ostarele,« je rekel.

Eva si je pazljivo nalakirala še zadnji noht. Previdno se je naslonila na posteljo in pazila, da pri tem ni razmazala laka.

»Ben, kaj naj jaz tam? Pojma nimam, kaj naj delam z njimi.«

»Koristilo bi jim,« Benjamin ni odnehal. »Jaz sem tudi mislil, da je to brezveze. Potem sem si pa rekel, da moram enkrat nekaj narediti še za nekoga drugega, ne samo zase. In sem se odvlekel tja in to naredil. Na začetku je bilo malo čudno, potem pa nič več. In ko sem šel domov, sem se počutil tako dobro, kot že dolgo ne.«

»Krasno,« je zagodrnjala Eva slabe volje. »Zveni kot kakšen pocukran roman. Mi podaš aceton?«

Stegnil se je in ji dal plastično stekleničko. Leno je opazoval, kako je spretno zlila kapljico na blazinico vate in si popivnala nekaj odvečnega laka na obnohtni kožici.

»Sebična si,« je izjavil, ko je končala. To je bilo slišati kot ugotovitev. Evi njegov ton nikakor ni bil všeč.

»Sebična?« je siknila. »Ti, gospod Edinec! Rada bi tebe videla, kako bi zjutraj pred kopalnico čakal, da se tvoja mlajša sestra namaže z vsemi tvojimi šminkami in maskarami? Rada bi tebe videla, kako bi zvečer ugotovil, da ti je nekdo porabil ves parfum ali ti premetal vse obleke, da bi našel neko majico in ti jo vzel! Živim s hordo ljudi, Benjamin, in če tega ne dojameš, imaš manj možganov kot deževnik!«

Ni se ji pustil prestrašiti. »Sebična si,« je skomignil in vstal.

»Nisem!« je glasno protestirala Eva. Vanj se je zazrla s pogledom, od katerega bi še stena za njim skoraj omedlela od strahu. Ampak na Benjamina to ni imelo niti najmanjšega učinka.

»Če pa nisi, pa pridi jutri tja ob devetih,« je rekel neustrašno. »Zjutraj, ne zvečer. Da se ne boš slučajno izgovarjala, da nisi vedela, kdaj moraš biti tam.«

Lagodno se je odpravil skozi vrata, Eva pa jih je za njim besno zaloputnila in se vrgla na posteljo. Jezno je premišljevala o tem, kako se nihče pravzaprav ne potrudi, da bi jo res razumel, ko so se vrata odprla in vstopila je njena mlajša sestra Rebeka.

»Eva, imaš mogoče ti ta roza glavnik …«

»VEEEN!« se je zadrla Eva, da je šlo skozi ušesa. Sestra jo je grdo pogledala in se prav počasi odpravila skozi vrata, ki jih za sabo seveda ni zaprla. Eva je besno skočila s postelje in močno zaloputnila vrata. Skoraj takoj za tem, ko je nadrla sestrico, ji je postalo žal, a ni bila pripravljena kar takoj požreti ponosa in se ji opravičiti.

Kasneje, ob dvanajstih ponoči, je zapisala v dnevnik:

Odločila sem se, dnevnik. Jutri grem pogledat v dom, samo toliko, da temu egoistu dokažem, da nisem egoistka.

Naslednjega dne je vstala ob osmih. Z zlepljenimi vekami in lasmi, ki so spominjali na futuristično strukturo sodobne umetnosti, je zavila v kopalnico. Iz nje je čez pol ure prišla bistveno bolj urejena. Lase je imela spletene v debelo kito na levi strani glave in v očeh ni imela več zaspancev.

Ob petnajst do osmih je že zlagoma prikolesarila do doma za ostarele. Benjamin jo je že čakal. Eva bi se skoraj sesedla, ko ga je videla. Za to priložnost se je odpovedal svoji obvezni črnini. Nosil je kavbojke in navadno belo majico. Eva ga skoraj ne bi prepoznala. Sedel je na koritu za rože in jo čakal.

»Sem vedel,« se je zarežal, ko je ustavila kolo zraven njega. »Sem vedel, da boš prišla.«

»Si lahko, prosim, vsaj enkrat tiho?!« se je razjezila Eva. »Prišla sem samo zato, da ti dokažem, da nisem sebičen človek. Da znam misliti tudi na druge.«

»Če si prišla samo zato, si egoistka,« je rekel Benjamin in brezbrižno skomignil z rameni. »Če mi skušaš samo nekaj dokazati, si egoistka.«

Evi je bilo dovolj. Ob pogledu, ki mu ga je tokrat namenila, je celo Benjamin ugotovil, da je bolje, da utihne. Skupaj sta se napotila v dom.

Evo je bilo najprej zelo strah. Še nikoli ni bila v domu za ostarele. Ni vedela, kaj naj pričakuje. Ni vedela, kaj bo morala storiti. Pred očmi so se ji prikazovale nejasne podobe bolniških postelj, vrečk z infuzijami in žalostnih oči, ki jim ne bo mogla pomagati.

A ko je Eva dejansko videla prizor, ki se je kazal njenim očem, je bila presenečena. Sploh ni bilo tako, kot je pričakovala. Ljudje s sivimi in belimi lasmi so sedeli v veliki, prostorni, svetli sobi, se pogovarjali, igrali šah in karte. Iz radia ne eni izmed mizic je odmevala nežna glasba.

»Jaz grem tjale, h gospodu K.,« je Benjamin tiho rekel Evi. »H črki gre tudi cel priimek, a je predolg, pa si ga nisem zapomnil, ne morem ga pa kar vprašati. A greš z mano?«

Eva je tiho prikimala in sledila Benjaminu, ki je spretno zavijal med mizicami. Večina ljudi ga je prepoznala. Neka gospa z valovito sivo pričesko ga je kar objela in objem ji je prisrčno vrnil. Eva skoraj ni verjela svojim očem. Ni se spomnila, da bi Benjamin koga kdaj objel. Nikoli. Celo nje ni nikoli. In še nikoli ga ni videla, da bi se smejal, smejal s polnimi pljuči zraka in življenja. Evi je za nekaj trenutkov pomislila, da sanja. A kmalu se ji je posvetilo, da njene sanje niso nikoli tako žive in lepe, tako vesele. Ti ljudje so prišli za njegov oklep, se je posvetilo Evi. Za njegovo masko. Za hladen zid, ki skuša odbiti ljudi od odnosov z njim. Eva je tistega dne prvič opazila, kako čeden je Benjamin.

Eva je nekaj časa sedela za mizo s suhljatim in živahnim gospodom K.-jem , ki je Benjaminu razlagal svoje zgodbice iz dijaških let. A kakšne pol ure jo je za roko pocukala starejša gospa, tista z valovito sivo pričesko.

»Oprosti, ampak tebe pa še nisem videla tukaj. Nova si, ne?«

»Ja,« je rekla Eva in se ji nasmehnila. »Prvič tukaj.«

»Tudi jaz,« se je zahihitala gospa, a ne preveč veselo. »Veš, tukaj je čisto lepo. A vseeno, bolje mi je bilo doma. Pogrešam svoje sosede. Dobri prijatelji smo bili. Ampak so me domači pregnali v dom. Hoteli so stanovanje. Zdaj so ga že prodali, prav tako svojega, in si kupili hišo.«

»Kaj!« je bila zgrožena Eva. »To je bilo pa res kruto! Lastna družina!«

Gospa je le žalostno skomignila. »Pohlep zelo spremeni ljudi, veš,« je rekla. »To boš videla, ko boš starejša.«

»Jaz že ne bom taka,« je strastno ugovarjala Eva.

»To je pa zelo lepo od tebe,« je rekla gospa in se ji nasmehnila.

»Hvala,« je rekla Eva in ji nasmeh vrnila. Gospa ji je takoj postala všeč. Bila je pametna in prijazna.

»Povej mi še ti kaj o sebi,« je rekla gospa in se udobneje namestila na stolu.

»Hmmm … sem gimnazijka, igram kitaro, ampak ne preveč dobro, nekaj akordov znam, in s tistim potem blefiram … imam tri sestre in brata …«

Na začetku se ji je še malo zatikalo, čez petnajst minut pa se je gospa že veselo smejala njenim anekdotam iz šole. In ko je prišel čas za odhod, je Evo kar stisnilo pri srcu. Gospa, Marjana ji je bilo ime, ji je v tem času postala zelo simpatična in z veseljem bi se še nekaj časa pogovarjala z njo.

Ko sta kolesarila stran od doma, ji je Benjamin rekel.

»No? A ne, da je bilo super?«

»Ja,« je priznala Eva in kar samo se ji smejalo.

»Sem ti rekel,« je bil Benjamin zadovoljen sam s sabo. »Saj sem ti rekel.«

Eva mu enkrat za spremembo ni ugovarjala in Benjamina je to tako presenetilo, da bi skoraj zgrešil svoj odcep.

Eva pa se je peljala naprej po cesti. Naprej do svoje hiše. Veselo se je smehljala, dolgi lasje so plapolali za njo. Pomislila je, da ne bi šla naravnost domov. Šla je k oljki, sedla na tla, se naslonila na staro drevo in počakala na sončni zahod. Eksplozija barv na nebu in prelivajoči vzorci so se ji danes zdeli še veličastnejši kot navadno. Morda pa vse to prihaja iz mojega uma, je leno pomislila. Kar hočem videti, to vidim. Če iščem dobroto, če iščem lepo v sebi, bom to našla tudi zunaj sebe.

Me prav zanima, če tudi gospa v domu zdajle gleda sončni zahod.   

Nedaleč stran je gospa z valovitimi sivimi lasmi sedela ob oknu v svoji sobi in gledala prelivajoče se barve na platnu neba. Kot vsak večer ji je tudi tokrat po obrazu spolzelo nekaj solz. A tokrat niso bile več tako grenke. In bilo jih je manj.